Pogrešam te ceste iz otroštva

Trdnost, vztrajnost in zaupanje

(1) Mladi kolesarji izredno uživajo v vaši družbi tudi, ker ste tako dostopni, vedno nasmejani ter pripravljeni na klepet in nič vam ni odveč. V soboto so se kar gnetli okoli vas. Katero modrost bi jim delili za življenje?

Otrokom vedno rečem, naj poiščejo nekaj, kar jih veseli, da si lahko ustvarijo svoje sanje in postavijo cilje, ki jih želijo doseči. Z zaupanjem vase, trdim delom in predanostjo rastemo in postajamo vedno boljši. Namesto na neposreden rezultat je na dolgi rok bolje, da se osredotočimo na lasten napredek. Najpomembnejše od vsega pa je, da znamo poiskati srečo v majhnih stvareh.

(2) Kako kolesarsko vzgajate svojo družino?

Moji otroci so hote ali nehote veliko v stiku s kolesarstvom in kolesarjenjem. Na dirkah me sicer ne spremljajo, ker zahtevajo celega človeka in otrokom ne bi mogel posvetiti pozornosti, ki jo potrebujejo. Kadar pa sem z njimi, večinoma kot prevozno sredstvo uporabljamo kolo. Kolo je zame najboljša alternativa med prevoznimi sredstvi za pot po opravkih ali pot do otroškega igrišča. Tudi otroci bolj uživajo, poti so bolj zanimive in bolj spontane. Včasih med potjo najdemo kaj novega in do prvotnega cilja sploh ne pridemo, včasih na poti srečamo koga od prijateljev in prav tako spremenimo načrte.

(3) Vedno dobro razpoloženi. Ste kdaj utrujeni? Kako si »napolnite baterije«?

Seveda pridejo tudi dnevi, ko sem utrujen. Včasih fizično, po napornih tekmovanjih, včasih utrujenost pride od potovanj, včasih pa od obveznosti na vseh straneh. Že vnaprej poskušam čim bolj predvideti tudi čas za počitek, ko lahko uredim misli, čustva in si naberem novih moči za nove izzive. Ker med letom večinoma živim iz kovčka, si baterije napolnim doma, v objemu svojih otrok.

(4) Vaš recept za hitro učinkovito regeneracijo po napornih tekmah, treningih?

Predvsem je pomembna kvalitetna hrana lokalnega porekla. V drugi vrsti je potem kvaliteten spanec in počitek. Pomembno je tudi, da redno skrbim za svoje telo, z rednimi masažami in fizioterapijo, kjer težave odpravimo še preden bi se lahko kakšno malo vnetje ali mišična nepravilnost neprijetno poslabšala.

(5) Na letošnji izvedbi L'Etape Slovenia je udeležence nedeljske dirke najbolj navdušilo vzdušje v Podblici, vašem rodnem kraju. Zdi se, da majhen kraj živi zelo povezano in da vsi dihajo za kolesarstvo po vaši zaslugi.

S kolesarstvom sem se začel ukvarjati po zgledu ostalih fantov iz vasi, ki so se takrat vpisali v kolesarski klub. Od takrat krajani spremljajo kolesarstvo in se veselijo uspehov. Na nedeljo, ko čez kraj zapelje trasa L’Etape, pa res vsi pridejo ob cesto in priredijo pravo zabavo. Navijaško vzdušje se res lahko primerja s tistim na Dirki po Franciji!

(6) Podblica se obiskovalcu vidi kot idilična vas, ugnezdena pod Jelovico s čudovitimi razgledi na dolino in gričevnat svet Mohorja. Morda za vas ni bila vedno tako romantična – vedno v isti klanec?

Še vedno me vsakič, ko se vrnem v domači kraj, prevzame lepota narave. Na teh travnikih in v teh gozdovih sem odrasel, vedno mi bodo ostali v srcu. Imel sem zelo lepo otroštvo, ostali so mi lepi spomini. Največ časa sem preživel zunaj, med delom na kmetiji in predvsem z igro z ostalimi vrstniki iz vasi. Tudi ko sem se začel ukvarjati s kolesarstvom, mi je klanec ostal pri srcu. Še vedno je vzpon na Jamnik moj najljubši.

(7) Ste imeli veliko sovrstnikov za igro?

Ja, bili smo kar pisana druščina. Vas je majhna, ampak v mojem otroštvu nas je bilo kar veliko, ogromno smo se družili in igrali. Počeli smo vse mogoče, igrali nogomet in košarko, hokej na rolerjih, se po gozdovih preganjali s kolesi, skupaj peš hodili na Belo peč (razgledniška točka na Jelovici tik nad vasjo), pozimi smučali itd. Najlepše spomine imam na igro ravbarjev in žandarjev, ki smo se jo običajno igrali na rojstnih dnevih in je trajala celo popoldne. Razdelili smo se v dve skupini, prva skupina je šla naprej in poiskala skrivališče na okoliških travnikih ali v gozdu, za sabo pa pustila sledi. Druga skupina je imela nalogo, da jih poiščejo. Ko so jih našli, smo se potem polovili med sabo.

(8) Kot nadobudni kolesar ste verjetno že zelo zgodaj sami prikolesarili na trening (10 km) v vsakem vremenu. Vam je to, da trenirate več kot ostali, predstavljal izziv in spodbudo že s potjo in povratkom s treninga?

Večino fantov, ki so takrat trenirali v isti skupini, je živelo nekje v okolici Kranja. Tako smo vsi pred treningom in po njem imeli nekaj dodatnih kilometrov. Seveda smo imeli tisti, ki smo bili s Podblice, malo več vzpona kot ostali, ki so živeli na ravnini. Nikoli mi to ni predstavljalo ovire, vedno sem zelo rad preživljal čas na kolesu. Še posebej v družbi so kilometri velikokrat prehitro minili in sem po treningu že komaj čakal na naslednjega.

(9) Kako ste se privadili na »ravninsko« življenje v Šenčurju? Pogrešate podbliško razgibanost ali jo dobite zadosti skozi treninge?

Večino leta preživim po svetu, na pripravah in na tekmovanjih. Že skoraj deset let živim v tujini, dom imam na Azurni obali, tudi tam je teren zelo razgiban in klancev za trening ne manjka. Moji otroci pa res živijo v Šenčurju in kadar jih obiščem med letom, trening začnem od tam. Še vedno se potem s kolesom najraje odpeljem proti domačim krajem, proti Podblici in Jamniku. Najbrž zato, ker sem bolj redko v Sloveniji in pogrešam te ceste, po katerih sem v otroštvu vozil vsak dan.

(10) Če bi primerjali svoje prvo cestno kolo s sedanjim: v čem je najopaznejša (tehnološka) sprememba? In kako to vpliva na tehniko vožnje?

Tehnologija je zelo napredovala. Moje zdajšnje kolo je nekoliko lažje od tistih, s katerimi smo dirkali 15 let nazaj, predvsem pa so zdaj kolesa veliko hitrejša. K temu pripomore aerodinamika, veliko pa tudi napredek na področju gum in kotalnega upora. Na dirkah so zato zdaj hitrosti mnogo višje in je še bolj pomembna tehnika vožnje, položaj v skupini in taktične odločitve.

(11) Od nekdaj veljate za zelo študioznega kolesarja, ki ima zakonitosti fizike v mezincu. Ko opazujete in se družite z rekreativnimi kolesarji, kaj bi jim svetovali glede tehnike vožnje: drža, prestavna razmerja, kako prestavljati, voziti na obrate ali na moč?

Vsak posameznik kolesari iz različnih razlogov in ima različne cilje. Vsem je skupno, da se morajo za užitek na kolesu najprej na njem počutiti kar se da udobno. Položaj oz. pozicija, tj. višina in dolžina krmila in položaj sedeža morajo biti nastavljeni tako, da lahko na kolesu sedimo in pedala poganjamo sproščeni in ne v prisilni drži. Šele ko nam je udobno, lahko iz tega položaja začnemo spreminjati detajle, da izboljšamo aerodinamiko ali učinkovitost poganjanja pedal in s tem postanemo hitrejši. Tudi prestavna razmerja so zelo pomembna. Danes je mogoče, da na cestno kolo namestimo tudi lažja prestavna razmerja, ki nam omogočajo, da tudi v strme klance pedala obračamo z udobno kadenco, ki je nekje med 80 in 105 obrati na minuto.

(12) Nedavno ste pometli s konkurenco in postali svetovni prvak na makadamu na 2. SP v Venetu, s čimer ste dokazali svojo vsestranskost in tehnično dovršenost na prav vseh podlagah. Iskrene čestitke. Kako občutite ključno razliko v dirkanju na cestnem kolesu in makadamkarju?

Dirkanje na gravlu je veliko zahtevnejše, fizični napor je težji kot na najtežjih enodnevnih dirkah v cestnem kolesarstvu. Taktiziranja je manj, ker se zavetrje pozna bistveno manj ali sploh ne. Morebitne okvare kolesa morajo tekmovalci popraviti sami, tako da je dirkanje bolj pestro kot na cesti, kjer za skupino ves čas vozijo spremljevalna vozila, ki v primeru okvare poskrbijo za nadomestno kolo v zelo kratkem času. Tudi sam format dirke je na gravlu zanimiv, ker takoj za elitno kategorijo startajo vsi, ki nimajo tekmovalnih licenc oz. nastopajo v starostnih skupinah kot rekreativni kolesarji, prevozijo pa isto traso. To je za te udeležence neverjetna izkušnja.

(13) Kakšno prihodnost napovedujete tovrstnim tekmovanjem in kakšno v rekreativnem kolesarstvu?

Kolesarjenje po makadamu je čedalje bolj priljubljeno med rekreativnimi kolesarji. Ta kolesa so še vedno hitra po asfaltu, ampak brez težav opravijo tudi z netlakovanimi cestami. To nam omogoči, da traso speljemo po manj prometnih cestah in se umaknemo stran od betona v naravo. Tudi tekmovanja so atraktivna, z napredkom tehnologije je mogoče dirko tudi neposredno prenašati. Dogajanja na dirki nikoli ne zmanjka in je zanimivo od starta do cilja, mogoče so dirke še bolj zanimive kot tiste na cesti. Po mojem mnenju bo zaradi zgodovine in tradicije cestno kolesarstvo vedno ostalo najbolj priljubljeno, ta format pa bo zagotovo postal čedalje bolj pomemben tudi zaradi zanimanja opremljevalcev in trga.

(14) Vaš nasvet za rekreativnega kolesarja pri nakupu novega kolesa. Na katera vprašanja naj si pred nakupom iskreno odgovori?

Najbolj pomembno je, da na kolesu uživamo. Za to je prvenstveno pomembna pravilna velikost okvirja in predvsem pravilno nastavljen položaj na kolesu. Res je, da se dražja kolesa praviloma peljejo lepše in boljše. Kljub temu so tudi vstopni modeli dovolj za večino začetnikov in jih praviloma zelo hitro zasvojijo in posledično hitro vodijo v zamenjavo vstopnih modelov za tiste dražje in boljše. V vsakem primeru je pomembno, da imamo na kolesu svoji zmogljivosti primerna prestavna razmerja, predvsem če živimo v goratem svetu z veliko vzponi, kot je v Sloveniji.

(15) V ekipi L'Etape Slovenia smo zelo ponosni, da ste naš ambasador in se že veselimo kolesarskega praznika v letu 2024. V nedavno izvedeni anketi so naši udeleženci nedeljske preizkušnje kot ključne stvari izpostavili kolesarjenje v vaši družbi, vzdušje v Podblici in zaporo cest. Imate kakšen predlog, kaj bi še lahko dodatno okrepilo avtentično izkušnjo Dirke po Franciji?

Mislim, da L’Etape pričara pravo avtentično izkušnjo Dirke po Franciji. Tudi trasa je odlična, mogoče celo zahtevnejša kot na večini pravih etap dirke po Franciji. Vedno so detajli, ki jih organizator leto za letom izboljša in dogodek naredijo še privlačnejši in izkušnjo še boljšo.

(16) Če se dotaknemo vaše epske zmage na 19. etapi Dirke po Franciji 2023 in vašega izjemno ganljivega intervjuja v cilju, ki je največkrat ogledana vsebina na digitalnih kanalih Dirke po Franciji. Kaj je po vašem mnenju tisto, kar loči zmagovalca od drugouvrščenega, ki naredi to odločilno milimetrsko razliko v fotofinišu?

Mislim, da je na koncu tisto, kar odloči, želja in odločenost. Trdnost, vztrajnost in zaupanje velikokrat prevesijo tehtnico stran od zrna dvoma in nesigurnosti, če sem res jaz tisti, ki zmorem doseči tak cilj.

Najlepša hvala in vse dobro 😉.

Intervju z Matejem Mohoričem po zmagi na 19. etapi Dirke po Franciji 2023

>> Na ogled intervjuja